|
Ko je konec lanskega avgusta na vsega osem metrov in pol dolgi jadrnici in
povsem sam odrinil proti Antarktiki, je Ali Ulaga vedel, da ga ne čaka
turistično jadranje okoli sveta. Takšno ga niti ne bi zanimalo. Toda, mar ni
vendar človeško, pričakovati najhujše in hkrati upati na najboljše? Južni
indijski ocean pa ga noče in noče uslišati. V zadnjem elektronskem pismu, ki
ga je preko radioamaterja Borisa Lackoviča poslal ženi Saši,
opisuje dramatični ponedeljek. Nalašč ga nismo popravljali: pisal je hitro,
brez predaha, kot bi mu izčrpane roke ne dohitevale misli, tipkal je najbrž v
sekundnih zatišjih med dvema valoma, pred naslednjih sunkom orkanskega vetra.
Kajti v boju za življenje ni počitka.
"Lep pozdrav, za mano je spet ena bitka, ki pa se še ni končala, še
vedno je slabo vreme, le veter je popustil, naj kar začnem, za nameček vsega
se mi je okoli propelerja nekaj navilo, verjetno kelp (velika rjava morska alga,
haloga, op.a.) , ker pa je menjalnik blokiran za naprej, propeler pa se ne more
sukati, sem za elektriko odvisen od vetrnega generatorja, treba bo v ledeno vodo
in prerezati kelp, vendar čakam mirno morje. Potreboval bom novega pilota,
kompletnega, z elektroniko in kompasom, zraven pa še mehanski del pilota, to je
tisti del, kjer potuje po navoju vzvod, saj je ta pokvarjen in tako že od
Kerguelena vozim na starega. Stanje je nasploh kaotično, včasih razmišljam o
Panami, že 14 dni sem moker, zebe me neprestano, vse je mokro, veter nikoli ne
popusti pod 15 knt (28 km/h, op.a.), sonce je sijalo od Kerguelena en dan,
drugače tu sonca sploh ni, to, da me zalije, sploh ni več velika zadeva, dva
dni nazaj sem se dobesedno boril za življenje, veter je pihal v sunkih tudi 50
knt (93 km/h), povprečno pa 40 knt (75 km/h), to je naredilo veliko rolerjev
(zibanja, op.a.), tako da nisem zapustil krmila 54 ur, bil sem na koncu, ko je
veter le malo popustil, sem šel zadremat za pol ure, potem pa spet nazaj za
krmilo, od velikih valov so mi škatle skoraj
zmečkale glavo, ko sem spal, ker je spalka mokra, si jo od spodaj grejem z
petrolejko, ko zadremam se ta prevrne in že imam mini požar, ki me zbudi, ker
je toplota nenormalna, to še zdaleč ni vse, za danes naj bo dovolj, vedi da se
borim za življenje in Antarktika je samo še spomin, upam da bo vsaj malo
nehalo pihati, da bom vsaj malo spravil stvari v red. Z ljubeznijo, tvoj
mornar."
Na koncu je Ali Ulaga voščil vse najboljše svojima sinovoma. Dvojčka
Jan in Žan sta 17. januarja dopolnila 9 let.
Dva dni poprej je jadrnico Slavico nagnilo za 120 stopinj, tako da je ob
udarcu neznanega predmeta odprlo kupolo na vrhu kabine, vrglo skozi sprednje
rezervoarje z nafto, ki je začela iztekati, vdrla pa je voda. Tedaj je Ali
Ulaga kratko sporočil tole: "Takoj sem začel s sanacijo, najprej sem z
vedri zmetal ven vodo, vse je bilo mastno od nafte in je še zdaj. Vsak dan sem
bil po 20 ur za krmilom, zato so se po roki, s katero sem praznil vodo (bila je
v nafti), spustili izpuščaji. Dobil sem tudi drisko, saj je hrana zastrupljena
z nafto, predvsem voda. Močan veter je načel novo glavno jadro in viharni flok,
zašiti pa bo potrebno tudi stari flok."
Na zadnje Alijevo javljanje se je odzval njegov prijatelj, predsednik Yacht
Cluba Celje Andrej Žnidaršič: "Saša! Naj mu Boris da
- ne nasvet, ampak komando: pluj na sever, ven iz območja viharjev! To,
kar sedaj počne, je motoviljenje. Vprašanje je, kolikor je še zmožen
rezonirati. Preveč je izčrpan. NA SEVER!" Potem, ko se je moral zaradi
tehničnih okvar obrniti od Antarktike, bo Ali Ulaga skušal čim hitreje doseči
Novo Zelandijo. Zdaj potrebuje vso srečo.Stiskamo pesti.
Piše: Domen Mal
|
